VRTNICE IN OLIMPIJSKE IGRE
V času od 6. do 13. 8. 2024 smo se cvetličarji udeležili mednarodnega tekmovanja, ki že vrsto let poteka v francoskem mestu Doué la Fountaine - v mestu vrtnic, kjer vsako leto pripravljajo praznik vrtnic. Na prazniku se predstavijo pridelovalci vrtnic, saj je območje znano po tej vrtnarski dejavnosti. V sklopu prireditve je organizirano mednarodno cvetličarsko tekmovanje. Letošnja tema je bila Vrtnice in olimpijske igre. Vsaka ekipa je prejela 1000 vrtnic, iz katerih je bilo treba v jamah, ki spominjajo na nam bolj znane repnice, izdelati prostorsko dekoracijo na omenjeno temo.
Priprave so se začele takoj po prijavi ekipe. Na tekmovanje so povabljeni mentorji na priporočilo drugih mentorjev, ki so se v preteklosti že izkazali s svojim delom in v svetu floristike nekaj pomenijo. Mentorica slovenske ekipe je bila dr. Sabina Šegula iz Floweracademy.si. K sodelovanju je povabila tudi našo šolo. Skupaj sva izdelali osnovno idejo za našo prostorsko dekoracijo, iz nabora vrtnic izbrali tiste, ki bi nam prišle prav, dorekli ostale materiale, ki jih bomo uporabljali, in se dogovorili, kdo bo del ekipe, ki bo dekoracijo izdelala.
V ekipo sta bili povabljeni tudi dijakinji naše šole Kristina Kulovec in Lara Tomažič, ki sta se v času šolanja, najprej na programu cvetličar in nato na programu hortikulturni tehnik - PTI, izjemno izkazali. Obe odlični dijakinji z velikim potencialom, da bosta nekoč postali vrhunski cvetličarki. Obe sta PUD opravljali pri delodajalki dr. Sabini Šegula. Pod njenim so-mentorstvom sta dekleti izdelali svojo zaključno nalogo. Udeležba na tekmovanju in celotno potovanje je bilo tako za obe dijakinji nagrada za dobro opravljeno delo.
Še dva tekmovalca, ki sta bila na seznamu, sta zaradi višje sile zadnji dan pred odhodom odpovedala udeležbo, zato je bila naša ekipa najmanjša in najmlajša hkrati. Postaviti se ob bok vrhunskim cvetličarjem iz 11 držav je bil zato še večji izziv, doseženo 4. mesto pa vrhunski dosežek.
Ker pa se na tako dolgo pot ne splača samo peljat se na cilj in nazaj, smo pot podaljšali za nekaj dni in si na njej ogledali še številne zanimivosti. Več o teh pa sta v svojih vtisih povedali dijakinji sami.
Besedilo in fotografije: Andreja Bartolj Bele
KRISTINA KULOVEC
V začetku julija sem se kot članica slovenske ekipe odpravila na mednarodno cvetličarsko tekmovanje v Francijo v kraj Doué la Fountaine, imenovan tudi mesto vrtnic. Tam smo pod mentorstvom dr. Sabine Šegula tekmovale prof. Andreja Bartolj Bele, Lea Paska, Lara Tomažič in jaz, Kristina Kulovec. Iz 1000 lokalno pridelanih vrtnic smo izdelale prostorsko dekoracijo v tamkajšnjih jamah, ki jih je v srednjem veku izklesal človek, pred 10 milijoni let pa je bilo tam morje.
Na pot smo se odpravili v soboto, 6. 6. 2024, v zgodnjih jutranjih urah. Zaradi dolgega in napornega potovanja smo se ustavile v Strasburgu, kjer smo pojedle večerjo in si ogledale fantastično arhitekturo v starem delu mesta ter naredile kar nekaj fotografij na tamkajšnjih mostovih, zvečer pa smo utrujene zaspale v tamkajšnjem hotelu.
V nedeljo smo zgodaj pojedle zajtrk in se polne energije in željne dogodivščin odpravile na pot do Doué la Fountaine. Na poti do cilja smo kar sproti, v kombiju, izdelovale dele dekoracije iz bambusa, kar nam je med tekmovanjem olajšalo delo. Po naporni vožnji smo v popoldanskih urah prispele na cilj. Tam pa smo začudene ugotovile, da ne bomo nastanjene v navadnem hotelu, ampak v hotelu v jamah. V tamkajšnjih ročno izklesanih jamah so namreč naredili sobe s pogradi in omarami, uredili jedilnico, kopalnice ipd. ter s tem tekmovalcem uredili prijetno nastanitev.
Ko smo odložile svojo prtljago, smo se odpravile do jame, kjer je potekalo tekmovanje, razložile delovni material iz kombija in si ogledale prostor. Ob večerji smo spoznavale tekmovalce iz ostalih držav ter ustvarjale nova prijateljstva.
Tekmovanje je potekalo 2 dni: od ponedeljka do torka. Izdelale smo prostorsko dekoracijo iz 1000 lokalno pridelanih vrtnic na temo olimpijskih iger. Naredile smo olimpijski ogenj, okoli njega pa so bili postavljeni 4 stebri, ki so jih pretežno krasili bambus, bršljan in girlande iz vrtnic. Ker pa nam je bilo pomembno, da vsako vrtnico porabimo v celoti, z listi in celotnimi stebli, smo na stebre dodale tudi plošče iz listov in stebel. Tako smo poskrbele, da smo imele zelo malo odpadkov, kar nas je razlikovalo od ostalih ekip.
Ob koncu dneva smo bile na svojo dekoracijo zelo ponosne, saj smo, kljub temu da smo imele najmlajšo ekipo in dva člana manj, izdelale vrhunsko dekoracijo, ki je predstavljala Slovenijo. Tako smo si s trdim delom, disciplino, enkratno ekipo in odlično mentorico prislužile odlično 4. mesto med 11 državami sveta.
Po uspešnem koncu tekmovanja je sledil čas za sprostitev. S tem razlogom smo si v sredo ogledale razstavo jam imenovano Le mystère des faluns, kjer je bil predstavljen nastanek jam od 10 milijonov let nazaj pa vse do danes. V jamah smo si lahko ogledale čarobno razstavo luči in projekcij, ki so prestavljale nekoč živeče živali, videle pa smo tudi nekatere njihove ostanke.
Ogledov pa še ni bilo konec za ta dan, namreč odšle smo tudi v tamkajšnji živalski vrt, kjer smo si ogledale veliko zbirko eksotičnih živali. Najbolj mi je bilo zanimivo to, da imajo ptičjo ogrado zgrajeno tako, da se lahko sprehajaš med pticami, brez da bi te omejevala kovinska kletka, kar pričara zanimivo doživetje.
Ko pa se je dan bližal h koncu, smo skupaj z ekipo iz Španije v bližnji restavraciji pojedli večerjo, se pogovarjali o floristiki, tekmovanju, izkušnjah in običajih v državah, se nasmejali in tkali nova prijateljstva. Po večerji pa je bil čas za slovo.
V četrtek zjutraj smo se odpravile proti Sloveniji. Na poti proti domu smo se ustavile tudi na srednjeveškem gradu imenovanem Chateau du Rivau, kjer smo si ogledale njegovo zgodovino, magičen vrt in zbirko umetnin. Zanimivo mi je bilo to, da je bil del zgodovine posvečen tudi nadnaravnemu, v eni izmed sob je bilo namreč predstavljeno izganjanje hudiča iz človeškega telesa.
Ker pa po koncu ogleda še nismo imele dovolj nadnaravnega in čarobnega sveta, smo se odpravile v prestižen renesančni grad Chambord, kjer smo si ogledale njegovo vrhunsko arhitekturo in vrtove, ki niso bili utopični le takrat, ampak še danes jemljejo dih.
Pot smo zaključile v francoskem mestecu Sainte - Savine, v petek zjutraj pa smo se odpravile naprej do nemškega Erbacha, iz katerega smo se v soboto odpeljale proti domu. Oboževalke cvetja se nismo mogle upreti skušnjavi, da na poti domov obiščemo botanični vrt v Freisingu. Tako smo po ogledu trajnic, zelenjadnic, sadnih dreves in balkonskega cvetja zadovoljne nadaljevale potovanje. V Slovenijo smo se zadovoljne, zdrave in polne novih znanj vrnile v večernih urah.
Za konec lahko še povem, da sem počaščena, da sem bila del ekipe dr. Sabine Šegula, ki je predstavljala Slovenijo, saj to mesto ni dano kar vsakomur, predhodno sem namreč pri njej opravljala tudi usposabljanje z delom, ter se udeležila kar nekaj cvetličarskih dogodkov in tekmovanj, med njimi tudi razstave v Arboretumu Volčji Potok.
Posebna zahvala pa gre tudi profesorici Andreji Bartolj Bele iz Kmetijske šole Grm, ki me je predstavila dr. Šeguli, ter mi s tem še bolj odprla pogled v svet floristike, hkrati pa nas je sama varno pripeljala do Francije in nazaj v Slovenijo.
LARA TOMAŽIČ
Pred samim tekmovanjem sem spoznala dr. Sabino Šegula preko profesorice Andreje Bartolj Bele, ki mi je predlagala, da lahko na PUD-u več znanja, veščin in tehnik na drugačen način pridobim prav v zasebni šoli Flower Academy SI. Prvič sem imela čast delati z njo poleti 2023 v Volčjem Potoku, kjer sem že izoblikovala svojo idejo za zaključno nalogo na poklicni maturi. Dogovorila sem se, da bosta profesorici Andreja in Sabina moji mentorici za izdelek ali storitev na poklicni maturi.
Med opravljanjem PUD-a sem dva tedna preživela pri dr. Sabini Šegula in si med prakso pridobila znanja o različnih tehnikah za izdelavo šopkov v lady držalu, osvojila sem tehnike žičenja in lepljenja. Za zaključno nalogo sem izdelovala obleko iz naravnih materialov na vnaprej izdelanem ogrodjem. Moj izdelek je bil razstavljen v adventno – božičnem času v graščini v Radovljici. Tako sem uspešno zaključila maturo z izdelkom, na katerega sem izjemno ponosna.
Nato mi je profesorica Andreja Bartolj Bele predlagala, da se pridružim ekipi, ki bo tekmovala v Franciji. Takoj sem privolila in se pripravila na potovanje. Teden dni pred odhodom smo v Vrbnjah pri Radovljici imeli priprave na tekmovanje. Tam sta profesorici Sabina in Andreja predstavili osnovno idejo. Pripravili smo material, naredili spisek potrebnega orodja in pripomočkov, izdelali skice, še zadnje izračune in se dokončno dogovorili, kako bo potekala pot. Na dan odhoda smo se s profesorico Andrejo Bartolj Bele in sošolko Kristino Kulovec odpravile na pot zelo zgodaj. Ob 4.00 zjutraj. Približno eno uro kasneje smo prispele v Radovljico, kjer sta nas čakali Dr. Sabina Šegula in še ena tekmovalka, Lea Paska. Z njuno pomočjo smo hitro spakirale material, orodje in pripomočke v kombi, ki nam ga je velikodušno posodila Kmetijska šola Grm in biotehniška gimnazija .
Slovenska ekipa je tako pričela s potovanjem. Med vožnjo smo opazovali, kako se pokrajina spreminja, ko prečkamo države.
Ko smo prispeli v Francijo, smo se najprej ustavili v Strasbourgu, kjer smo se lahko v miru spočili. Naslednje jutro smo krenili naprej proti Perrières site, kjer smo bivali. Najprej so nam pokazali, kje lahko odložimo kovčke, kje bomo spali in zajtrkovali, nato so nam še pokazali pot do Site du concours, kjer je arena in jame, kjer je potekalo tekmovanje.
Prvi dan smo si ogledali prostor in prenesli vanj vse naše stvari. Ob 19. uri, ko so jame že zaprli, smo se vrnili, kjer smo se pripravili za spanje. Bivanje v jami je bilo razburljivo in nekaj novega. Postelje so bile udobne, sobe pa narejene tako, da smo se lahko spoznali tudi z drugimi članicami tekmovanja. Najbolj me je presenetilo dejstvo, da so bile jame ročno izklesane.
Ob 7. uri zjutraj smo zajtrkovali in se nato odpravili do jam, kjer smo pričeli z izdelavo dekoracije. Prvi dan smo postavili stolpe, izdelovali dele dekoracije iz bambusovih vej in listov bršljana, vrtnic pa se nismo smeli dotaknili, dovoljeno je bilo samo oskrbeti jih z vodo ter odstraniti embalažo. Vse, kar je bilo živo, smo lahko pripravile same tekmovalke, saj se mentorica, Dr. Sabina Šegula, zaradi pravil tekmovanja, živih materialov ni smela dotakniti. Prvi dan smo postavili ogrodje za plamen in si za naslednji dan napravili načrt dela.
Drugi dan se je Dr. Sabina Šegula pridružila drugim mentorjem in nam prepustila nadaljnje delo. Vrtnice, ki so imele močan pomen za ocenjevalce, saj so jih sami pridelali, smo lepo očistili, pazili na stebla in jih lepo porazdelili. Prvi kup vrtnic smo uporabili cele, drugi kup pa smo razdelili na pol, cvetove uporabili za plamen in stebla za gradnike, ki so predstavljali zidake. Liste vrtnic smo uporabili za girlando. Z vrtnicami smo upodobili plamen, vse izdelane zidake pa smo uporabili na stebrih, ki smo jih na koncu dopolnili z girlando. Vse ostanke stebel in listja od vrtnic smo uporabili pri dekoraciji, da ni bilo nobenih ostankov.
Kot pika na i smo pograbili pesek, preverili, če se vidi kakšna goba in da imajo vse vrtnice dovolj vode. Potem smo naredili skupno fotografijo in malo pokukali, kako izgledajo dekoracije iz drugih držav. Po koncu tekmovanja sem bila zadovoljna z opravljenim delom ekipe, ki je zastopala Slovenijo. Menim, da sem pridobila veliko novih izkušenj in znanja.
Med enajstimi ekipami smo na tekmovanju zasedli četrto mesto. Za nas je bilo to veliko presenečenje, saj smo bili najmlajša ekipa.
Po slavnostni razglasitvi smo si ogledali tržnico, kjer so imeli izdelke iz vrtnic. Najbolj zanimivo je bilo, da so ponujali likerje, mila, hrano, razna dišala, šampone in parfume prav iz vrtnic. Na isti tržnici sem kupila tudi prečudovito vrtnico sorte Rosier Buisson à Grandes Fleurs za mami, da bi vedela, da sem mislila nanjo tudi, ko sem bila v Franciji.
Z velikim nasmeškom in zadovoljstvom smo najprej obiskali Le Mystère Des Faluns, kjer so nam pokazali, kakšen je bil ekosistem pred 11 milijoni let, ko je bilo življenje še pod vodo in so prevladovala morska bitja. Kamenje okoli nas so ostanki morskih tal, ki so se čez leta znižala, ter trupel morskih bitij. Tunele, ki se raztezajo tako visoko in v dolžino, so izkopali kmečki ljudje brez pomoči strojev, saj jih takrat sploh niso poznali.
Po končanem ogledu jame smo si ogledali naslednjo točko – živalski vrt Zoo de Doué-La-Fontaine, kjer so bivalni prostori za živali ročno izklesani v stene in tako čim bolje posnemajo njihov naravni bivalni prostor. Živalski vrt vsebuje 1800 divjih živali in je podoben labirintu iz kamnov in rastlinja. Njihova glavna misija je zaščititi biotsko raznovrstnost in ozaveščati ljudi o tem, kako blizu izumrtja so nekatere vrste.
Po živalskem vrtu smo se vrnili v jame, kjer smo spakirali svoje stvari in zadnjič prenočili. Čeprav so bile jedi v Franciji pretirano sladke, mi je bilo preživljanje tam kar prijetno.
Ob 7. uri zjutraj smo zadnjič zajtrkovali in se počasi odpravili domov. Med vožnjo sem opazovala pokrajino in ugotovila, da je njihov način življenja nekoliko drugačen kot pri nas. Zelo zanimivo se mi je zdelo, kako daleč se vidi iz avtomobila, ker ni veliko gora, ki bi omejile pogled. Pri nas je čisto normalno imeti visoke vinograde na hribu, tam pa so vinogradi zelo nizki in samo na ravnini. Kamor koli pogledaš, vidiš njive, ki jim ni videti konca. Njihove hiše so majhne in bolj kockaste.
Obiskali smo tudi grad Château du Rivau ses Écuries Royales ses jardins de conte de fées. Njegovi lastniki, družina Laigneau, ga obnavljajo že 30 let. Njegov izgled in pravljični vrtovi odkrivajo različne legende in spodbujajo fantazijsko mišljenje. Vsak vrt ima svojo barvno paleto in pravljično temo ter vsebuje kolekcijo različnih cvetov in rastlin, spodbuja biotsko raznovrstnost in je oskrbovan na ekološki način, saj vrtnarji ne uporabljajo nobenih kemikalij. Tam smo si v miru ogledali vrt, se spustili v pravljično deželo palčkov, se izgubili v labirintu, splezali na stolp, kjer smo se počutili kot princeske, in se zazrli po posestvu. Šele takrat smo opazili, da je labirint v obliki mačka. Na koncu smo si ogledali tudi notranjost gradu. Videli smo različne ilustracije, kipe in prečudovito pohištvo, ki so imela poseben in unikaten pomen. V nekaterih sobah so umetniki uprizorili, kako je izgledalo življenje pred nekaj stoletji.
Nato smo se odpeljali do naslednjega gradu, imenovanega grad Chambord. Grad Chambord je ena izmed najbolj izjemnih renesančnih konstrukcij. Zgrajen je bil v čast Francisca I. leta 1519 kot rezultat sodelovanja najboljših francoskih in italijanskih umetnikov. Njegova zgodovina sega v 16. in 17. stoletje, ko so v njem bivali Francis I., Henry II. in Louis XIV. ter njihovi pomočniki. V 18. stoletju so imeli pravico do gradu tudi sorodniki krone. Nato ga je imel v lasti Henri, grof Chamborda, zadnji potomec rodbine Bourbon. Stoletje kasneje ga je odkupila država, ki zdaj skrbi za grad.
Imeli smo možnost sprehoditi se skozi vrt in šele, ko smo bili na vrhu gradu, smo lahko videli obliko vrta, ki je vseboval tipične renesančne oblike. Poleg vrta smo na stenah opazili razne slike, ki pripovedujejo zgodbe gradu in njegovih prejšnjih lastnikov. Na stropu so bile izklesane različne upodobitve živali, gradu in črk.
Po končanem ogledu smo prenočili v Sainte-Savine. Naslednji dan je poteal v znamenju vožnje iz Francije v Nemčijo, kjer smo prenočili v Erbachu blizu Ulma, od koder smo nadaljevali pot domov. Ugotovila sem, da se gore v pokrajinah od Francije do Slovenije povečujejo v številu. V Franciji jih je bilo skoraj nič, v Nemčiji jih je bilo malo več, v Avstriji so že veliko bolj prevladovale, v Sloveniji pa imamo polno gora.
