ŠKOTSKA, marec 2018

Na kaj najprej pomisliš ob besedi Škotska? Jaz sem, pred enim tednom, najprej pomislila na pošast Nessie, ampak sedaj, po moji zagotovo najljubši ekskurziji na Škotsko, najprej zagledam visoke stare stavbe iz kamna, prostrane pašnike z ovcami, gore, prijazne ljudi in moške v kiltih, prečudovit grad z razgledom, neskončne ceste. Da, vse to sem, skupaj s še 24 dijaki in profesoricama naše šole, videla in doživela. Od petka, 16. 3. 2018, ko smo iz Benetk odleteli v Edinburgh, glavno mesto Škotske, do ponedeljka, 19. 3. 2018, smo se potepali po Škotski. Naš izlet je izgledal nekako takole.

 

Prvi dan, torej v petek, smo se ob 5. uri z avtobusom odpeljali do Benetk. Od tam smo ob 12.05 z Easy Jetom leteli v Edinburgh, kjer pa se je začel zabavni del. Sledili sta namreč dve smešno slabi novici, da na tem izletu ne bomo sami, ampak bodo z nami tudi dijaki Ekonomske šole Ljubljana, in da jih bomo morali še nekaj časa čakati. Dve dijakinji sta se že prvi dan uspešno izgubili v trgovinah. J Z avtobusom smo se nato peljali mimo fakultete, kjer je bila nekoč študentka J. K. Rowling (pisateljica Harry Potterja). Čez nekaj minut smo že hodili na Calton Hill, hrib, od koder je krasen razgled na celo mesto in ocean. Na vrhu je tudi 12 stebrov, ki so postavljeni v čast padlim borcem, ter stolp.

 

1.jpg

Pogled na Edinbourgh z gradu, v ozadju Calton Hill (foto: R.Pirnar)

 

Sledil je ogled najlepšega, največjega in najobširnejšega muzeja, kar sem jih kdaj videla! The Museum of Scotland. Na žalost smo imeli le eno uro časa, a sva s prijateljico uspeli videti lobanjo sinjega kita, celo zbirko formul, koles, letal, lokomotiv in avtomobilov iz vseh možnih obdobjih in časov, celo nadstropje baročnih oblek, električne krogle, žarnice vseh barv in oblik, električni tok, prvo protezo za noge, robota, ki ti je iz kock sestavil besedo, ki si jo želel, robota, ki se je premikal po poti, ki si jo narisal na monitor, prvega kloniranega sesalca, ovco Dolly, sarkofag. Celo formulo si lahko vozil. Seveda namišljeno, na zaslonu si imel namreč projicirano progo. Skratka, prav za vsakogar se je nekaj našlo.

 

 

Nato smo imeli krajši sprehod po mestu, kjer smo lahko občudovali hiše in cerkve. Zanimivo je bilo zaradi tega, ker so čisto vse stavbe zaščitene, saj so še iz časa kraljice Elizabete I. Vse je zgrajeno iz kamna, saj fasada ne bi zdržala več kot eno leto zaradi vsakodnevnega močnega vetra in dežja.

In že smo bili pri slavnem pokopališču, kjer je pokopan tudi človek, katerega pes Bobby je kar dve leti vsak dan hodil na njegov grob. A pokopališče ni znano samo po tem. V bližini je namreč tudi medicinska fakulteta, v katero je v 20. stoletju želel priti prav vsak ljubitelj medicine. Ker je bila blizu pokopališča, so imeli študentje možnost učenja in seciranja trupel, ki so jih prinesli s tega pokopališča. Seveda si lahko »mastno« plačal, da te ti nadobudni študentje niso izkopali iz groba in te preučili. A vse se je končalo z dnem, ko je na vrsto prišla tudi hči ministrskega predsednika. Ker ljudje niso tako hitro umirali, so si študentje namreč vzeli pravico in pobijali ljudi, ki so ponoči zašli v to ulico. Kar zanimivo, kajne?

 

2.jpg

Edinbourgh Castle, ki stoji na vulkanskih kamninah (foto: R. Pirnar)

 

Naslednji dan smo obiskali edinburški grad, kjer sta nas pričakala snežni metež in močan veter. Bilo je veličastno hoditi med zidovi tega gradu in videti vse oklepe, meče in sulice. In seveda razgled na celo mesto! Nato smo se sprehodili po Royal Mile, približno dve milji dolgi poti, ki vodi od ene kraljeve rezidence do druge. Priložnost smo imeli tudi pljuvati v srce na tleh, in če si pljunil v sredino, si imel tisti dan srečo. Dva sta poizkusila in zadela skoraj v sredino. Ampak ne, zaradi tega tistega dne nismo imeli nesreče. Ravno nasprotno. Vsa dekleta smo namreč prišla na svoj račun, saj smo imele dve uri prostega časa za kosilo in nakupe v Starem mestu (Old Town).

 

 

 

Popoldne nas je pot zanesla v staro industrijsko mestece New Lanark. Videli smo tkalnico, ki jo je poganjal mlin, ter spoznali zgodbo deklice Annie McLeod, ki je bila ena izmed otrok, ki so po tleh pobirali bombaž.

3.jpg

New Lenark (foto: R. Pirnar)

 

Na poti v hotel smo se ustavili ob dveh železnih glavah konjev, ki predstavljata moč. S konji se je namreč vse začelo. Pomagali so pri kmetijstvu in vleki čolnov po kanalu. V bližini je bila tudi kapsula, v kateri je 360.000 litrov vode in s pomočjo Arhimedovega zakona, ko čoln izpodrine toliko vode, kolikor je težak, se čoln premakne iz višjega kanala v nižjega. Škoti so res preračunljivi in zelo iznajdljivi.

 

4.jpg

Skulptura v Grangemouthu (foto: R. Pirnar)

 

Prvi dve noči smo prespali v hotelu eno uro iz mesta, tretjo noč pa v višaju. Bila sta zelo…. zanimiva hotela. Vse je škripalo.

V nedeljo smo se peljali mimo Glasgowa, največjega mesta Škotske. V mestecu Inveraray smo obiskali zapore, kjer so bile srhljivo majhne celice in slike vseh grozot, ki so jih doživeli zaporniki. V eni sami celici, velikosti 3 m x 4 m, je bilo tudi 40 zapornikov in vsak je imel nekaj minut na noč rezervirano visečo posteljo.

5.jpg

Pogled na zapor v Inverarayu. (foto: R.Pirnar)

 

Nato nas je res prijazen šofer, ki se je med vožnjo zelo rad pogovarjal, popeljal v višavje. Čez okno smo lahko videli gore, ki pa na Škotskem ne presegajo 1345 m. Toliko je namreč visoka najvišja gora Ben Nevis. In na vseh skalah ob cesti so bile ledene sveče, kar je bilo res zanimivo. A meni najljubši dogodek na Škotskem je sledil šele po nekaj urah vožnje. Kar naenkrat smo se ustavili ob cesti in poskakali iz toplega avtobusa na vetroven in mrzel zrak. Vodič  nam je dal samo eno navodilo: »Kdor želi, naj gre z mano pet minut hoda v dolino in potem posnemajte, kar bom naredil.« In ja, čez deset minut smo že vsi ležali na majhnih grmičkih in občudovali gore, ki so nas obdajale, reko v dolini in ljudi, ki so se sprehajali po potki, ki ji ni bilo videti konca.

 

6.jpg

Glencoe ali Dolina solz (foto: R. Pirnar)

7.jpg

Glencoe (foto: R. Pirnar)

 

Zadnji kraj, ki smo ga obiskali v nedeljo, pa je bilo majhno obmorsko mestece Fort William. Najprej smo se skupaj sprehodili po glavni ulici, nato smo imeli prosti čas za kosilo. Na Škotskem si »moraš« vsaj enkrat privoščiti Fish and Chips in to sva s prijateljico tudi storili. Seveda ob kozarčku piva. J To pa seveda ni vse, brez česar ne gre, ko si na tem otoku. Tu je še Loch Ness! To slavno jezero je veliko kar 57 km² in znanstveniki teorije, da v njem prebiva Nessie, niso mogli zavreči, ravno zaradi vseh jam v njem in ker se jezero v bistvu izliva v Atlantski ocean in bi se lahko žival skrila v njem.

 

8.jpg

Forth William (foto: R. Pirnar)

Zadnji dan pa je za vse profesorje, vodiča in osemnajstletnike prišel čas, da poizkusimo njihov whisky (na Škotskem pišejo whisky brez e-ja). Ogledali smo si namreč destilarno, nekdanjo pivovarno Tullibardine, ki deluje že od leta 1884, ter celoten postopek izdelave pijače, ki v prevodu pomeni »voda življenja«. Potrebujejo kvas, ječmen in vodo, ki pa izvira v gorah, ki so za to destilarno. Meni osebno je bil whisky kar všeč, ampak tako zažge grlo, da sem takoj nujno potrebovala prvo pomoč. Vodo. J

Res ti priporočam, da obiščeš to prekrasno deželo. Je nekaj posebnega. Lahko občutiš vso njeno zgodovino že samo s sprehodom po ulici in se hkrati odmakneš od mesta, od hitenja že samo s petimi koraki v dolino.

 

9.jpg

Forth William (foto R. Pirnar)

 

Še nekaj zanimivosti:

 

- Najvišja gora Ben Nevis je visoka le 1345 m.

- Nekateri moški (vsi pa na svoji poroki) nosijo kilte (krila).

- Stavbe so še iz časa kraljice Elizabete I. (16. stoletje) in so zaščitene.

- Nizke temperature (5 °C, na primer) in močan veter so za Škote  nekaj običajnega. Oblečeni        so v kratke hlače ali kratko majico, ženske so v mini krilu, medtem ko smo turisti zaviti v šale in imamo najmanj dva sloja oblačil.

- Nessie morda obstaja in morda ne (ne morejo zavreči nobene od teh dveh teorij).

- Edinburgh se izgovori ˝edinbra˝.

-  Jezeru ne rečejo ˝lake˝, ampak ˝loch˝.

- Gori oziroma hribu ne rečejo ˝hill˝, ampak ˝ben˝.

- Dolini rečejo ˝glen˝.

 

10.jpg

Urqhart Castle (foto: R. Pirnar)

 

Ema Molan, 4.b